Moja zgodba

ŽIVLJENJE JE DAR

Vem, da je veliko ljudi prestalo podobno usodo moji in vem, da samo zdravniška terapija ne zadošča.Oni ti rešijo življenje, sam pa si ga moraš izboljšati in ohraniti. Zato želim svoje znanje, izkušnje in presežek pridelkov ponuditi tudi drugim.

Svoji usodi nisem mogla ubežati in kjub temu, da sem bila vedno privržena zdravemu in aktivnemu načinu življenja, sem zbolela za redko avtoimuno boleznijo amiloidozo, ki mi je močno spremenila življenje. Kljub izjemni skrbi zdravnikov, sem se morala podvreči strogi dieti in ko sem prišla v trgovino, tam nisem več našla primerne hrane zase.

Vsa industrijsko predelana hrana, ki je vsebovala konzervanse, stabilizatorje okusa, pretirano količino soli, pretirano količino herbicidov in pesticidov, je bila zame strupena. Prestala sem kortikosteroidno terapijo, kemoterapijo, presaditev matičnih krvotvornih celic, kar me je ohranilo pri življenju, a moj imunski sistem je bil uničen. Opomogla sem si izključno s popolnoma spremenjeno prehrano. Pričela sem uživati divje rastline in prešla na lastno ekološko pridelavo hrane. Začela sem z zelenjavo in nadaljevala z žiti. Od teh sem najprej izbrala industrijsko konopljo, zaradi naštetih izjemnih zdravilnih učinkov, ki mi pomagajo lajšati stranske učinke prestanih terapij. Sedaj sem brez zdravil in v dobri telesni kondiciji, predvsem zaradi svojih pridelkov.

Nova pot

ŽIVLJENJE JE DAR

Izhajam iz stare samooskrbne kmetije Pri Rešu iz Mošenj, kjer sem preživela svoje otroštvo in mladost. Bogato izročilo pradeda, deda in očeta se je globoko vtisnilo v mojo zavest. V času mojega odločanja za poklic, razmere niso bile naklonjene kmetijstvu, in tako sem postala profesorica športne vzgoje, kar ni naključje, vendar že od nekdaj pristna želja po bivanju v naravi in zdravem življenjskem slogu, ki sem mu vedno sledila. Po upokojitvi sem podedovala del očetove kmetije in v meni je zopet oživel spomin na srečno mladost na kmetiji.

Že praded je kupil novo hišo in rodbina se je iz Grabna preselila na ravninski del vasi. Moj ded, Anton Globočnik, je posestvo močno povečal.

Bil je zelo izobražen, govoril je pet jezikov, šel v Ameriko in prislužil dovolj denarja, da je lahko dokupil zemljo. Imel je mlin, kovačijo in bil tudi izkušen kolar. Bil je tudi izkušen sadjar in je zasadil dva travniška sadovnjaka z raznimi starimi visokodebelnimi sortami jablan kot so: london peping, ontario, šampanjska reneta, krivopecelj, carjevič. Ukvarjal se je z žiti, med katerimi so bila nepogrešljiva pšenica, korazua, ajda, ječmen, oves.

Za njim je kmetijo prevzel moj oče Janez Globočnik in nadaljeval z vsemi poljščinami in sadjarstvom. Pri hiši je bilo vedno dovolj govedi, prašičev in kokoši. Imeli pa smo tudi konja.

Čisto vso hrano smo pridelali doma, kupovali smo sol, sladkor in olje, ki smo ga uporabljali le za solato. Mama je sama delala mila in to iz govejega loja in pepela. Oče je bil zelo vešč poljedelec, kovač in kolar, mlin, pa je uporabljal predvsem za mletje otrobov za krmo prašičev. Mama Albina je bila odlična kuharica in je imela vedno polno shrambo vkuhanih sadnih kompotov, marmelad in vložene zelenjave.